- obrazilo
- окончание, образующий слог
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
obrazilo
Смотреть что такое "obrazilo" в других словарях:
obrazílo — a s (í) lingv. 1. oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko: delati nove besede z obrazili; poudarek na obrazilu; stopnjevanje z obrazili / deležniško, deminutivno, nedoločniško obrazilo 2. del besede, ki izraža sklon, število… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
besedotvóren — rna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na besedotvorje: besedotvorni proces / besedotvorno obrazilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
déminutiven — vna o prid. (ẹ̑) lingv. manjšalen, pomanjševalen: deminutivno obrazilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
formánt — a m (ā) lingv. oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko, obrazilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomanjševálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomanjševanje: pomanjševalno razmerje / pomanjševalne in povečevalne leče ♦ lingv. pomanjševalno obrazilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
predpóna — e ž (ọ̑) lingv. besedotvorno obrazilo, ki se postavi pred podstavo tvorjene besede: s predponami sestavljene besede; predpone in pripone … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prefíks — a m (ȋ) lingv. besedotvorno obrazilo, ki se postavi pred podstavo tvorjene besede; predpona: prefiksi in sufiksi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
priimkotvóren — rna o prid. (ọ̄) lingv. ki (lahko) tvori priimke: priimkotvorno obrazilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripóna — e ž (ọ̑) 1. priprava za pripenjanje, privezovanje: pripona se je snela in priklopljeno vozilo je obstalo; privezana žival je nategovala pripono / pripona meča ♦ teh. kabelska pripona za pritrjevanje električnega kabla na varjenec // navt. vsaka… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripónski — a o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pripono 2: priponski samoglasnik / priponsko obrazilo / priponski glagoli glagoli z glagolsko pripono … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sufíks — a m (ȋ) lingv. besedotvorno obrazilo, ki se postavi za podstavo tvorjene besede; pripona: slabšalni pomen sufiksa uh … Slovar slovenskega knjižnega jezika
